Pojem, ki ga vsi uporabljajo, redki pa razumejo
Na delavnicah pogosto slišim, da je treba postavljati odprta vprašanja. Udeleženci prikimajo, nato pa napišejo vprašanje, na katero gost odgovori z enim samim stavkom. Težava ni v nepoznavanju pravila, ampak v tem, da si pod besedo vsak predstavlja nekaj drugega.
Odpiralno vprašanje je vprašanje, ki gostu omogoči, da odpre svojo zgodbo, namesto da potrdi ali zanika nekaj, kar je že vnaprej povedal vprašujoči. Ni nujno dolgo in ni nujno začeto z besedo »kako«. Pomembno je, da pušča prostor za podrobnost, primer ali občutek.
V pripravi na intervjuje, ki jih vodim kot urednica scenarijev, to besedo razložim z enim preprostim preizkusom: če lahko gost odgovori z »da« ali »ne«, vprašanje še ni odpiralno, tudi če je zelo vljudno oblikovano.
Kako prepoznamo zaprto vprašanje v pisnem osnutku
Ko pregledujem besedila udeležencev, najprej označim vsa vprašanja, ki se začnejo z glagolom: »Ali ste ...«, »Ste že kdaj ...«, »Je bilo težko ...«. Takšna vprašanja gosta potisnejo v vlogo prič, ki potrjujejo ali zavračajo izjavo voditelja.
Zaprto vprašanje ni vedno napaka. Če želite hitro dobiti podatek, na primer leto ali kraj, je popolnoma na mestu. Težava nastane, ko iz njih sestavimo celoten intervju in dobimo seznam kratkih odgovorov, ki ne tvorijo zgodbe.
Priporočam, da osnutek preberete na glas in poslušate ritem. Če se vprašanja vrstijo kot zaslišanje, poslušalec začuti pritisk, še preden gost spregovori. Odpiralno vprašanje ta ritem zmehča in gostu pokaže, da ima prostor.
- Zaprto vprašanje se začne z glagolom in dopušča »da« ali »ne«.
- Odpiralno vprašanje prosi za primer, trenutek ali razlago.
- Podatkovno vprašanje je zaprto in to je v redu, če ga uporabite namenoma.
Kako odpiralno vprašanje zapišemo, da deluje
Najbolj zanesljiv obrazec je zelo preprost: povabilo, da gost pripoveduje o konkretnem trenutku. »Povejte mi o dnevu, ko ste se odločili ...« deluje bolje kot »Zakaj ste se odločili ...«, ker zakaj pogosto sproži opravičevanje ali posploševanje.
Pri pisanju vprašanj se izogibam tudi tistim, ki v sebi skrivajo odgovor. »Ali ni res, da je bilo najtežje začetek?« ni vprašanje, ampak trditev z vprašajem. Gost se mora z njo strinjati ali se ji upreti, namesto da bi povedal svoje.
Dober preizkus je, da vprašanje preberete in si zamislite tri različne goste. Če bi vsi odgovorili približno enako, je vprašanje preveč splošno. Če bi vsak povedal nekaj svojega, ste na pravi poti.
Odpiralno vprašanje v živem pogovoru
Zapisano vprašanje je šele izhodišče. V pogovoru se pogosto zgodi, da gost odpre temo, ki je niste načrtovali, in tu se pokaže, ali ste vprašanje res razumeli kot povabilo. Voditelj, ki se togo drži seznama, takšen trenutek zamudi.
Ko gost reče nekaj zanimivega, je najboljše nadaljevanje pogosto kratko: »Kaj se je zgodilo potem?« ali »Kako je to zvenelo od blizu?«. Takšna vprašanja ne zahtevajo priprave, le pozornost. Nadaljevalna vprašanja so pravzaprav podaljšek odpiralnega, ne njegov nadomestek.
Zato pri mentorstvu vedno svetujem, naj ima vsak intervju pripravljen odpiralni uvod in nekaj rezervnih vprašanj, ki jih uporabite le, če pogovor zastane. Večina časa naj ostane prostor za poslušanje.
- Pustite premor po gostovem odgovoru, preden zastavite naslednje.
- Nadaljujte z njegovimi besedami, ne z naslednjo točko na seznamu.
- Seznam vprašanj imejte pri roki, a ga ne berite po vrsti.
Pogoste zmote o odpiralnih vprašanjih
Prva zmota je, da mora biti odpiralno vprašanje dolgo in zapleteno. Pogosto je ravno nasprotno: kratko vprašanje, zastavljeno brez dodatnih okvirov, gosta pusti, da izbere, kam bo šel. Dolga uvodna razlaga pa ga lahko zapre v vaš način razmišljanja.
Druga zmota je, da so zaprta vprašanja vedno slaba. V resnici dobro delujejo kot sidro, ko pogovor odtava, ali kot način, da gosta potrdite, preden nadaljujete. Napaka ni v tipu vprašanja, ampak v tem, da je celoten intervju sestavljen iz enega samega tipa.
Tretja zmota je prepričanje, da odpiralno vprašanje zagotovi dober odgovor. Ne zagotovi. Če gost ni pripravljen govoriti o določeni temi, ga nobena oblika vprašanja ne bo odprla. Takrat pomaga le zaupanje, ki ga gradite od prvih minut.
Kaj si zapomniti pred naslednjim intervjujem
Pred snemanjem ali pogovorom vzemite svoj seznam in vsako vprašanje preizkusite z enim samim merilom: ali gost lahko odgovori samo z »da« ali »ne«? Tista, ki lahko, preoblikujte ali jih zavestno pustite kot podatkovna.
Poskusite zapisati začetno vprašanje, ki gosta povabi v konkreten trenutek, in zaključno vprašanje, ki ga pelje k razpletu. Med njima naj stoji nekaj odpiralnih vprašanj, ne seznam odgovorov. Tako intervju dobi začetek, sredino in konec, ne le zaporedje točk.
Pri tem vam pomagamo na delavnici o pripravi na intervjuje, kjer skupaj pregledamo vaša vprašanja in jih po potrebi preoblikujemo.
Odpiralno vprašanje ni modna beseda, ampak preprosto orodje: gostu pusti prostor, da pove svojo zgodbo. Ko ga razumete kot povabilo in ne kot pravilo, se vaši intervjuji spremenijo v pogovore z jasnim začetkom in razpletom. Začnite z enim samim vprašanjem, ki ga zapišete znova, in poslušajte, kaj gost doda.