Papir pred mikrofonom
Pri pripravi na intervjuje začnemo z najpreprostejšim orodjem: listom papirja. Preden udeleženec sploh pomisli na mikrofon ali kamero, na en list zapiše, zakaj bo pogovor sploh potekal in kaj naj gost po koncu pove drugače, kot bi povedal brez njega. Ta stavek pogosto traja dlje, kot bi si kdo mislil. Ko ga imamo, vse ostalo dobi mero: katero vprašanje sodi v pogovor in katero je le zanimivo, a ne služi ničemur.
V delavnici ta list ostane na mizi ves čas. Kadar se pogovor začne razpletati v stran, se udeleženec ozre nanj in se vrne. Sam sem v letih vodenja pogovorov videl, da največ intervjujev ne propade zaradi slabih vprašanj, ampak zaradi pozabljenega namena. Zato mu damo prostor, ki ga ne moremo spregledati.
Kartice z vprašanji namesto dolgega seznama
Seznam dvajsetih vprašanj je past. Voditelj ga bere od zgoraj navzdol in neha poslušati. Zato vsako vprašanje zapišemo na svojo kartico in jih na mizi razporejamo kot kose sestavljanke. Kartico lahko premaknemo, zamenjamo ali odložimo, ne da bi morali prepisovati cel dokument.
Razlika se pokaže že v prvi vaji. Udeleženec, ki je prej prinesel strnjen seznam, po pol ure premikanja kartic opazi, da trije vprašanja izvirajo iz iste radovednosti in da jih lahko združi v eno. Preostala dva pa ne vodita nikamor. Kartice pomagajo tudi pri vprašanjih, ki jih postavimo zato, ker jih je treba, in ne zato, ker nas zanima odgovor.
- ena kartica, eno vprašanje, brez podvprašanj
- na hrbtni strani kratka opomba, kaj upamo slišati
- modra kartica za uvod, bela za jedro, zelena za zaključek
Zemljevid pogovora: začetek, jedro, razplet
Drugo orodje je preprosta skica na treh stolpcih. V prvem je začetek: kako gosta pripeljemo v pogovor in kako poslušalcu povemo, zakaj naj ostane. V drugem je jedro z dvema ali tremi žarišči, v tretjem razplet, ki pogovor zaokroži. Ne gre za togo shemo, ampak za preverjanje, ali ima pogovor obliko.
Ko udeleženci kartice položijo v stolpce, hitro vidijo, kje je intervju predolg v začetku ali brez razpleta. Pogosta napaka je, da se vsa energija porabi za jedro, konec pa se zgodi sam od sebe in izzveni. Zemljevid tega ne prepreči, a pokaže, da za zadnje vprašanje potrebujemo enako skrbno pripravo kot za prvo.
Poskusno snemanje in poslušanje nazaj
Tretje orodje je poskusno snemanje. Udeleženci v parih posnamejo pet minut pogovora in ga potem poslušajo skupaj. Prvič slišiš, kako pogosto vskočiš v besedo, kako hitro zapolniš tišino in kako redko počakaš na pravi odgovor. To ne gre z razlago, treba je slišati lasten glas.
Pri poslušanju delamo z majhnim zvezkom, v katerega udeleženec zapiše tri stvari: kje se je pogovor odprl, kje se je zaprl in kje bi lahko molčal. Ta zadnji vpis je najtežji, a prinese največ. Gostu pogosto zadostuje dve sekundi tišine, da pove tisto, česar na pripravljeno vprašanje nikoli ne bi.
- pet minut je dovolj, daljše snemanje utruja
- poslušamo dvakrat: prvič vsebino, drugič ritem
- zvezek ostane pri udeležencu
Zapiski, ki jih med pogovorom res uporabiš
Veliko ljudi si med intervjujem zapisuje vse, kar gost reče. Naučimo jih drugače: zapisati le ključno besedo, številko ali stavek, na katerega se bomo vrnili. Preostalo ostane v poslušanju. Zapiski so zato kratki, a ob pravem trenutku jih voditelj lahko uporabi, ko reče: prej ste omenili, da.
Za to uporabljamo list, razdeljen na dva dela. Levi je za tisto, kar je gost povedal, desni za vprašanja, ki se porajajo sproti. Ko se v desnem stolpcu nabere preveč, je znak, da pogovor kliče po spremembi smeri, ne po dodatni kartici. Takšen zapis je skromen, a deluje tudi v živo, ko ni časa za listanje.
Zakaj ostajamo pri preprostih pripomočkih
Imamo vse več možnosti za programsko podporo, a v delavnici zavestno ostajamo pri papirju, karticah in snemalniku. Razlog je preprost: pripomoček mora biti tak, da ga udeleženec lahko ponovi doma, na poti ali v pisarni, brez posebne opreme. Kar se naučiš s kartico, prenesem v vsako okolje.
Poleg tega preprosta orodja puščajo prostor za pozornost. Kdor se bori z zapleteno aplikacijo, ne posluša gosta. Mi želimo, da je prvi pripomoček sluh, drugi pa roka, ki prestavi kartico. Z leti smo ugotovili, da se najboljše navade rodijo prav iz takih skromnih začetkov.
Priprava na intervju ni skrivnost, je obrt, ki jo podpira nekaj skromnih pripomočkov: list z namenom, kartice, zemljevid pogovora, poskusno snemanje in kratki zapiski. Ko jih začnete uporabljati, boste v prvih tednih opazili, da se vprašanja izostrijo, tišina pa postane zaveznica. Za delavnico prinesite le svoj prvi načrt pogovora in en list papirja, vse drugo uredimo skupaj.