Zakaj se priprava na intervju začne pomladi
Ti tedni so za marsikoga zadnji mirnejši odsek pred poletjem. Pogovori s sogovorniki se kopičijo, podkasti iščejo goste za poletne epizode, novinarji in podjetniki pa si želijo, da bi do jeseni imeli nekaj dobrih zapisov in posnetkov. Prav zato se splača priprava, ki običajno ostane na koncu seznama, premakniti na začetek.
Intervju ni le zaporedje vprašanj. Je majhna zgodba z dvema glavnima junakoma, sogovornikom in poslušalcem, ki je med pogovorom nevidno prisoten. Če si pred pogovorom ne odgovorite, kaj naj poslušalec po zadnjem vprašanju ve ali čuti, se pogovor zlahka razleze v prijetno, a nepomembno klepetanje.
Na delavnici Priprava na intervjuje začnemo prav tam: z eno samo vrstico, ki pove, o čem pogovor je. Vse ostalo, od vrstnega reda vprašanj do tega, kje pogovor prekinete, se izpelje iz nje. Pomladna priprava ima še eno prednost: sogovornika lahko povabite zgodaj in mu pustite čas, da premisli o svojih primerih.
Ena vrstica, ki nosi cel pogovor
Preden napišete prvo vprašanje, zapišite stavek v obliki: po tem pogovoru bo poslušalec vedel, da. Ne sme biti naslov in ne tema, ampak sporočilo. Namesto Pogovor o lokalni pridelavi raje: poslušalec bo vedel, zakaj mala kmetija zgodaj spomladi sadi drugače kot velika.
Takšna vrstica deluje kot filter. Vsako vprašanje, ki ji ne služi, je kandidat za črtanje, vsako, ki jo podpira, pa dobi mesto v zaporedju. Pri učenju pisanja vprašanj pogosto vidim, da udeleženci pripravijo petindvajset vprašanj, vsa zanimiva, a med seboj nepovezana. Z eno vrstico jih pogosto ostane dvanajst in vsako ima svojo nalogo.
Vrstico lahko po pogovoru tudi popravite. Če je sogovornik šel drugam, kot ste pričakovali, je to pogosto dobra novica. Pomembno je le, da jo imate, ko sedete k mikrofonu, in da veste, kdaj se je pogovor od nje oddaljil.
- Zapišite jo z eno kratko povedjo
- Napišite jo, preden sestavite vprašanja
- Po pogovoru preverite, ali jo je pogovor izpolnil
Vprašanja, ki odprejo zgodbo, ne le odgovor
Zaprta vprašanja dajo kratke odgovore, odprta pa pogosto splošne. Najboljše so tiste, ki prosijo za prizor: kako je izgledal prvi dan, kaj ste rekli, ko ste videli številke, kdo je bil v prostoru. Sogovornik na takšno vprašanje ne more odgovoriti s frazo, ker mora priklicati konkreten spomin.
Pri pisanju vprašanj priporočam tri plasti. Prva so lahka vprašanja za uvod, ki sogovornika pomirijo. Druga so jedro, kjer postavite prizor in konflikt. Tretja so vprašanja za razplet, ki pogovor vrnejo k vaši osrednji vrstici. Tako ima intervju začetek, sredino in konec, tudi če se med pogovorom spremeni vrstni red.
Vprašanj ne pišite kot govor. Kratko, naravno vprašanje, ki ga lahko izgovorite brez zapleta, je vredno več kot dolgo, pametno zveneče. Če ga morate prebrati dvakrat, ga skrajšajte. Na delavnici udeleženci vprašanja najprej glasno preberejo, šele nato jih obdržijo.
- Prosite za prizor, ne za mnenje
- Vprašanja izgovorite na glas, preden jih obdržite
- Ločite uvodna, jedrna in sklepna vprašanja
Vodenje pogovora: poslušati več, kot beremo
Priprava ni namenjena temu, da bi se vprašanj držali po vrsti. Namen je, da jih poznate tako dobro, da se lahko od njih odmaknete. Najboljše trenutke v intervjuju običajno prinese dopolnilno vprašanje, ki ga niste načrtovali: kaj ste pri tem začutili, kaj se je potem zgodilo.
Zato je list z vprašanji bolje imeti pred sabo kot zemljevid, ne kot scenarij. Označite tri vprašanja, ki jih morate zastaviti v vsakem primeru, ostala pa so rezerva. Tako ostanete prisotni in sogovornik začuti, da ga poslušate.
Pozor na tišino. Začetniki jo pogosto prehitro zapolnijo z naslednjim vprašanjem. Če počakate dve, tri sekunde po odgovoru, sogovornik pogosto doda stavek, ki je pravi. To je veščina, ki jo najlažje vadimo v parih, s posnetkom, ki ga nato skupaj pregledamo.
Začetek in razplet: kako pogovor zaključiti
Intervjuji se pogosto končajo, ker zmanjka časa, ne ker je zgodba povedana. Poslušalec to začuti kot nedokončano. Razplet pripravite enako skrbno kot uvod: zadnje vprašanje naj bo tisto, ki se vrne k osrednji vrstici.
Dobro delujejo vprašanja, ki gledajo naprej ali nazaj z razdaljo: kaj bi danes svetovali sebi na začetku, kaj bi izpustili, če bi začeli znova. Odgovori na ta vprašanja so pogosto najbolj citirani, ker imajo obliko sklepa.
Za konec pogovora naredite še malenkost: povzemite v enem stavku, kar ste slišali, in sogovornika vprašajte, ali je še kaj, kar bi rad dodal. Pogosto prav tu pride najbolj osebna misel. Nato zapišite kratek zaključek za objavo, saj jasen konec ni le vljudnost, ampak del zgradbe.
- Zadnje vprašanje naj se vrne k osrednji vrstici
- Povzemite slišano v enem stavku
- Sogovorniku pustite še besedo za konec
Kaj naj naredite v naslednjih tednih
Za začetek izberite en pogovor, ki ga imate v načrtu, in zanj v eni uri naredite tri stvari: zapišite osrednjo vrstico, sestavite dvanajst vprašanj in določite začetek ter konec. Ne poskušajte biti popolni, poskusite biti jasni.
Če imate možnost, pogovor posnemite in ga po koncu poslušajte z nalogo, da označite tri trenutke, kjer je pogovor zaživel, in tri, kjer je zastal. Že ta pregled vas bo naučil več kot še en priročnik.
Na delavnici pripravo na intervjuje obravnavamo od prve vrstice do zadnjega vprašanja, z vajami v parih in povratnimi informacijami. Pri individualnem delu lahko skupaj pregledava tudi vaša vprašanja pred konkretnim pogovorom. Poletje je dolgo in dobro pripravljen pogovor ima dolgo življenjsko dobo.
Priprava na intervju je predvsem odločitev, o čem pogovor sploh je. Ko imate osrednjo vrstico, vprašanja, ki prosijo za prizore, in zaključek, ki se vrne k začetku, lahko med pogovorom sproščeno poslušate. Pozno pomladno obdobje je za to dober čas: pogovori še niso na vrsti, misli pa so že pri poletju. Izberite enega in ga pripravite do konca.